Vonj po svežem zraku, dih jemajoč razgled. To, kar lahko občutiš na podeželju. Julija, sem bila kljub koroni prisotna na nekaj čudovitih porokah. In prav te poroke so mi dale motivacijo za naprej. Ta še posebej. Te zanima zakaj?

Bil je res zanimiv in naporen dan. Odvijalo se je na 3 lokacijah, ki pa so bile med sabo vse oddaljene 1 uro (ena od stvari, ki jih paru vedno odsvetujem, ko načrtujeta poročni dan). V avtu sem imela steklene vaze in še veliko drugih stvari, pot pa je bila kamnita in zelo neravna. No in končno prispem na prvo lokacijo, kjer bo potekala cerkvena poroka. Zberejo se gostje in obred se začne. Seveda sem vmes pripravljala druge stvari in kot da to, da sem vso dekoracijo peljala po kamnitih ni bilo dovolj- z avtom zapeljem v luknjo in ne moram več speljati. Hitro skočim po prijazne fante, ki so bili v bližini in grem proti Kmetiji na Lanišah. Celo pot upam, da je bila to zadnja nezgoda ta dan. Seveda je moralo iti še nekaj narobe- v cerkvi so pozabili šopek, ki naj bi bil na mizi pri civilnem obredu! Pa se znajdem, kot se seveda organizatorka porok mora, vzamem nekaj rož, ki so ostale od aranžmajev na mizi in pripravim čudovit šopek.

Obred je končan in zdaj sta mož in žena! In končno se tudi jaz lahko sprostim. 

In zakaj sem zdaj vse te prigode delila? Želim povedati, da ne glede na to kaj se zgodi- dež, veter, pozabljen šopek ali pa zagozden avto- vedno bom dala vse od sebe in se potrudila po najboljših močeh, da vidva še vedela ne bosta. Vajin dan bo brez dvoma takšen, kot mora biti.